Gokarti so zame dolgo obstajali nekje med otroško zabavo in adrenalinsko izkušnjo za posebne priložnosti. Nekaj, kar probaš enkrat, se nasmeješ in greš naprej. Dokler se nisem usedla v gokart brez posebnih pričakovanj in ugotovila, da je občutek precej drugačen, kot sem si predstavljala.
Prva stvar, ki te preseneti, je stik s podlago. Sediš nizko, vse je blizu, hitrost se čuti bolj neposredno. Tudi če številke na papirju niso ekstremne, imaš občutek, da se dogaja veliko. Vsak ovinek zahteva pozornost, vsak pospešek reagiranje. Ni prostora za raztresenost. In ravno to te potegne noter.
Gokarti niso samo hitrost. So tudi občutek nadzora. Učiš se, kdaj zavirati, kdaj spustiti plin, kako linija vpliva na izhod iz ovinka. Že po nekaj krogih opaziš razliko v vožnji. Ne zato, ker bi postal profesionalec, ampak ker se začneš zavedati svojih odločitev. In to je presenetljivo zadovoljujoče.
Zanimivo je tudi, kako hitro izgine tekmovalni pritisk. Seveda primerjaš čase, pogledaš, kdo je bil hitrejši, a v resnici gre bolj za lastni občutek. Za tisti krog, ki ti končno uspe brez napak. Za trenutek, ko ujameš ritem. Gokarti ti dajo ravno prav izziva, brez da bi bilo vse skupaj preveč resno.
Po vožnji imaš občutek prijetne utrujenosti. Ne samo fizične, tudi mentalne. Glava se izprazni, ker je bila prisiljena biti prisotna. In to je verjetno razlog, da se ljudje radi vračajo. Gokarti niso pobeg od realnosti, ampak način, da si za kratek čas popolnoma v trenutku. Če razmišljaš, kje začeti, preveri ponudbo na Gokarti 4us.si in najdi stezo, ki ti je najbližje.
Sčasoma sem opazila še nekaj. Gokarti so presenetljivo dobra družabna izkušnja. Po vožnji se pogovor sam od sebe vrti okoli linij, ovinkov in drobnih napak. Smeh, primerjanje, ponavljanje. Tudi tisti, ki so bili na začetku zadržani, se hitro sprostijo. Gokarti tako niso le vožnja, ampak skupna izkušnja, ki poveže ljudi brez posebnega napora. In ko se domov vrneš z rahlo utrujenimi rokami in nasmehom, veš, da si naredil nekaj, kar je bilo več kot samo zabava.…