Pesniki so pogosto tihi spremljevalci časa. Ne govorijo vedno glasno, a s svojimi verzi zarežejo globlje kot marsikateri javni govor. V njih se zrcalijo razpoloženja obdobij, spremembe v miselnosti in osebne stiske, ki postanejo univerzalne. Eden tistih, ki je z besedo prestopal meje običajnega, je bil Anton Podbevšek.
Bil je pesnik, ki ni iskal lepih podob, temveč resnico. Surovo, razdrobljeno in pogosto neprijetno. Njegova poezija ni bila za pomiritev, ampak za prebuditev. V njej je bilo čutiti vihar časa, napetosti duha in potrebo po preseganju ustaljenih okvirjev.
Anton Podbevšek ni bil pesnik množic, bil pa je pomemben glas za tiste, ki so iskali nekaj več. Nekaj, kar ni bilo zapakirano v ustaljene oblike. Njegova drža, da umetnost ni okras, temveč sredstvo izraza in iskanja, je vplivala na številne generacije slovenskih ustvarjalcev.

Pesniki, kot je bil Anton Podbevšek, nas opominjajo, da poezija ni le estetski užitek, temveč tudi način, kako se svet postavi pod vprašaj. In prav to daje verzu težo, ki ostane tudi dolgo po tem, ko utihne glas pesnika.
Tisto, kar Antona Podbevška loči od mnogih njegovih sodobnikov, ni količina napisanega, temveč moč njegove poetike. S svojo edino zbirko ‘Človek z bombami’ je premikal meje, rušil pričakovanja in postavljal nova vprašanja. Ni ga zanimala poezija kot okras, kot sentimentalni spomin, temveč kot pretres, kot način soočenja z resničnostjo. Njegove besede so bile nabite z energijo časa, v katerem je živel, časa prelomov, vojne, družbenih in umetniških sprememb.
A kot mnogi veliki pesniki, tudi Anton Podbevšek ni bil povsem razumljen v svojem obdobju. Njegovo delo je zaživelo z zamikom, ko so naslednje generacije začele bolje razumeti pomen razbitih verzov, asociativnih sklopov in drznosti, s katero je nastopal v prostoru, kjer je vladala tradicija.
V tem smislu je Anton Podbevšek predstavnik pesniškega poguma, pripravljenosti, da tvegaš, da izpadeš nerazumljen, samo zato, ker verjameš, da mora poezija iti globlje. In morda je ravno to tisto, kar dela pesnika zares velikega: ne število objav, ampak vpliv, ki ostane, ko vsi drugi že pozabijo.