Dvig in montaža sta izraza, ki se na papirju slišita precej tehnično. Nekaj, kar prepustiš izvajalcu in o čemer ne razmišljaš preveč. Dokler nisi zraven. Dokler ne vidiš, kako hitro gre lahko kaj narobe, če stvari niso dobro načrtovane, in kako mirno poteka vse skupaj, kadar je delo opravljeno premišljeno.
Prvič sem se res zavedala pomena dviga in montaže pri projektu, ki se je na začetku zdel povsem enostaven. Element je bil velik, a na videz obvladljiv. Šele na terenu je postalo jasno, da ni prostora za improvizacijo. Dostop je bil omejen, teža večja, kot se je zdelo, in vsak napačen gib bi lahko povzročil škodo. Takrat razumeš, da dvig in montaža nista samo fizično delo, ampak predvsem organizacija.
Pomembno je, da je vse usklajeno vnaprej. Kdaj pride oprema, kje se dviguje, kdo vodi postopek. Dober izvajalec pri dvigu in montaži razmišlja nekaj korakov naprej. Ne reagira šele, ko se pojavi težava, ampak jo prepreči, še preden nastane. In to se pozna v tempu. Ni hitenja, ni nepotrebne napetosti, vsak ve, kaj mora narediti.
Zanimivo je, kako zelo dvig in montaža vplivata na končni vtis celotnega projekta. Če gre kaj narobe, se pogosto pozabi na ves trud prej. Če pa poteka gladko, imaš občutek, da se je vse sestavilo tako, kot mora. Brez zapletov, brez popravil, brez slabe volje.
Danes na dvig in montažo gledam drugače. Ne kot strošek ali nujno fazo, ampak kot ključen del izvedbe. Nekaj, kar lahko projekt zaključi mirno ali pa ga po nepotrebnem zaplete. In ko vidiš razliko med obema pristopoma, postane jasno, zakaj je izkušnja pri takšnem delu skoraj pomembnejša od same opreme.
Sčasoma sem ugotovila, da se dobra izvedba pozna tudi kasneje. Ko je element pravilno nameščen, se ne vračaš k popravkom, ne poslušaš škripanja in ne opazuješ premikov. Dvig in montaža nista več tema, ker sta bila opravljena pravilno. In prav ta tišina po zaključku je največji dokaz, da je bilo delo opravljeno tako, kot mora biti.…