Ko sem bil še otrok, moram priznati, da sem se konjev precej bal. Sicer sem živel na vasi, kar je seveda pomenilo, da so bile okoli mene kmetije kar pogoste. Na teh so bile tudi tiste kmečke živali, s katerimi pa nikoli nisem imel kakšnih težav, pravzaprav sem jih imel celo rad, ter sem vedno rad pomagal pri kakšnih opravilih s temi živalmi. Ampak konji pa so me res vedno strašili. Ti so se mi zdeli res ogromni, oziroma so mi bili takrat še sploh veliki, saj sem bil sam čisto majhen in mlad. Poleg tega pa sem velikokrat videl, kako mišičaste živali so to, saj sem jih gledal ko so tekli in se igrali. Zaradi tega pa sem se jih le še bolj bal.
Z leti pa se na žalost ni kaj dosti spremenilo, saj je tisti strah iz otroštva, v meni ostal. Sicer se jih nisem bal do mere, da se jim ne bi upal približati, vendar pa mi je bilo vseeno malo neprijetno. Vse pa se je spremenilo, ko se je okoli mene pojavilo jahanje. Nikoli nisem pričakoval, da bo ravno mene začelo zanimati jahanje, vendar pa sem se začel družiti z ljudmi, katerim je bil to zelo ljub hobi. Parkrat sem se zaradi tega odpravil z njimi, ter jih samo opazoval od daleč. Takrat sem začel veliko delati tudi okoli konjev, saj sem jim čistil hlev, jih hranil in tako dalje. Zaradi tega pa so mi prav prirasli k srcu, saj sem lahko videl, da gre za res zelo prisrčne živali, ki so zelo prijazne.
Zaradi tega pa je nato jahanje čakalo tudi mene. Ker sem dal dokončno tisti strah od sebe, sem se končno odločil, da se preizkusim v tej aktivnosti in moram reči, da sem prav užival. Danes je to tako postal moj precej ljub hobi.