Irska, znana kot ena najbolj zelenih držav, z neskončnimi pašniki, na katerih se razposajeno pasejo ovce, in prepredena z idiličnimi pubi, iz katerih odmeva živahna ljudska glasba, ponuja nekatere najbolj slikovite prizore na svetu. Zdi se, kot da je to kraj, kjer narava oživi in se prepleta z življenjem ljudi v popolnem sožitju.
Zelena Irska
Nekega počitniškega dne sva svoj kamper parkirala na travniku ob obali Severnega morja, ob katerem se je raztezal dolg, bujno zelen pas trave. Travne bilke so se pozibavale v vetru kot ansambel natančno usklajenih baletnih plesalcev. Zelena barva trave je ustvarjala kontrast s temno modrim nebom, ki se je pripravljalo na pršec dežja, in z rumenkasto mivko plaže, na kateri so se penili valovi. Čutiti je bilo mir, spokojnost in nekakšno brezčasnost. Nato se je pesmi vetra in valov morja počasi pridružilo pridušeno brnenje – balirka – ki je vstopala na travnik.
Meditacija traktorja
Kot v kakšni na roko ilustrirani risanki iz starih časov se je temno rdeč traktor z balirka premikal počasi, v enotnosti in z globokim spoštovanjem do narave in njenega tempa. Gibanje stroja je ustvarjalo ponavljajoče, ritmično oglašanje in na travniku risalo linije. Slamnata trava, raztresena po zemlji, je počasi izginjala v notranjost – balirka – in kot po čarovniji na sveža tla polagala velike slamnate bale. Delo, ki ga je opravljala balirka, je bilo videti, kot da bi slikar s čopičem ustvarjal svojo kompozicijo in na sveže naslikan pašnik postavljal popolnoma okrogle bale.
Kot delo slikarja
Pred mojimi očmi se je prej kaotična in divja pokrajina spremenila v urejen red. Z delom – balirka – je divjina dobila strukturo in oblike, videti je bilo, kot bi bale slame na pašnik postavil velikan, ki gleda nanj iz ptičje perspektive, tako popolno so bile razporejene v razmaku in formaciji.
Kmet je z uporabo – balirka – v sodelovanju z naravo ustvaril umetnino, v kateri se srečujeta delo narave in človeka – popolna funkcionalna estetika ukročenega in divjega.