Ker sem mati samohranilka in imam hčerko, za katero skrbim sama, ker mi tudi nobeden od staršev ne pomaga glede organizacije, sem si resnično želela, da moja hčera naredi vozniški izpit takoj ko dopolni 18 let, kajti s tem bo še kako razbremenila mene in postala samostojna in mobilna.
Ko otroci rastejo imajo željo po različnih dejavnostih in ker jaz nisem mogla, da hčeri ne bi tega omogočila, da bi jo vozila na dejavnosti in da bi tako lahko hodila, sem naredila vse, da se jo vozila. Že takrat sem si govorila, da bo potem lažje, ko bo hčera naredila vozniški izpit, ker jo ne bo potrebno več voziti sem ter tja. A, nikoli nisem pomislila, da je sedaj, ko še nima izpita ne vozim na dejavnosti, ki si jih želi. Nisem je mogla prikrajšati za to, pa čeprav sem imela kar veliko problemov, da sem si v službi vzela prost ali zamenjala smeno. Večkrat sva se z hčerko pogovarjali, da bo kmalu boljše, ko bo naredila vozniški izpit, jaz pa sem še kako zavedala kako srečni so drugi starši, ko jim pri tem pomagajo dedki in babice. Pri nas žal ni bilo tako.
Skupaj sva zmogli in moja hčera ima danes vozniški izpit in svoj avto. S tem, ker pa sem se jaz toliko odrekala, pa sem dosegla to, da imam pridno hčerko, ki je razgledana in se ukvarja z različnimi stvarmi, danes pa sama nadaljuje svojo pot, ker prevoz ni več ovira, kajti vozniški izpit je narejen in avto kupljen.
Toliko ko sem čakala ta vozniški izpit, pa mi je danes včasih prav dolgčas in jo pogrešam, ker pogrešam tiste najine pogovore v avtu, ko sem jo kam peljala, kajti takrat sva si marsikaj zaupale. Tako je nekaj izgubiš, nekaj dobiš in tako sem jaz dobila čas, hčera vozniški izpit, izgubile pa sva najin čas. …