Poletja je konec, jesen je tukaj in jaz sem se odločila, da bom letošnjo zimo šla nad prehladi z pohodi. Vedno sem rada tekla, vendar me pozimi kaj hitro začne boleti grlo in potem se moram kar nekaj dni zdraviti. To pa mi ne odgovarja, tako sem se odločila, da poleti tečem, ko je toplo in lepo vreme, jeseni in pozimi pa hodim.
Da bi sedaj to delala zaradi postave, tega ne delam, striktno sem se odločila, da bom z pohodi skrbela za zdravje in da me ne dobi prehlad. Moji pohodi izgledajo pravi užitek, tako hodim točno tako hitro, da lahko še normalno diham. Pravzaprav mi je naj pomembnejše globoko dihanje. Tako celotni svoj pohod naredim z osredotočenjem na dihanje, skozi nos zrak noter in skozi usta ven. Včasih, ko začnem hodim, prav čutim, kako imam zabasane dihalne poti in kako se mi z dihanjem lepo odpirajo, ko to čutim, potem vem, da delam prav in da prehlad ne bo imel kaj iskati pri meni. Vedno ko končam pohod, so moje dihalne poti čisto odprte in tako se mi zdi, da čez celotni dan boljše funkcioniram.
Naredila sem si prav lepo, hodim kakšnih pol ure hitre hoje, na polovici se ustavim in se raztegnem in na koncu malo po telovadim, prehlad se je zmanjšal, bistvo mi je dihanje, na to nikoli ne pozabim. Lahko rečem, da je pri meni prehlad res zgodovina, od kar sem začela to delati in počutim se veliko boljše, nekako se mi zdi, da je moja glava kar lažja, ker so vse dihalne poti odprte.
Pohodi mi res pomagajo in upam, da jih ohranim čim dlje in da bom vedno našla teh pol ure, da bo moje zdravje na višku, tako poskrbim za zdravje in psihično počutje, odprem vse dihalne poti, prehlad pa bo kmalu pri meni zgodovina.…